Telo je zemljevid naše čustvene in umske identitete. Bolj kot to, kako naše telo izgleda (čeprav je pomembna tudi drža in gibanje telesa), se v terapevtskem smislu ukvarjamo z vprašanjem, kaj se znotraj našega telesa dogaja; kaj naše telo nosi v obliki občutkov, čustev, misli, krčev in mišičnih oklepov. 

S čutenjem in (pre)poznavanjem lastnega telesa vstopamo v proces utelešanja, v katerem iščemo stik s svojim telesom, njegovo zgodovino in njegovimi trenutnimi potrebami. 

Naša soma – telo – venomer govori z nami, vendar uporablja svoj jezik. Telo z nami komunicira preko senzacij (vroče, hladno, mravljinčenje, …), užitka, bolečine (kronične bolezni in bolečine, akutna stanja, nespečnost, alergije, …), drže, gibov, dihanja, uporabe prostora, neverbalne komunikacije. 

Telo je velik del enačbe pri celostnem zdravljenju in prehajanju v stik z našim realnim stanjem in počutjem.

Velikokrat za predelavo tistega, kar je zapisano v naših celicah, tkivih in telesu ne potrebujemo umskega raziskovanja in brskanja po preteklosti, ampak je dovolj nežna prisotnost, ki telesu nudi prostor za svobodno izražanje energijskega naboja. 

Naš notranji svet je sestavljen iz različnih delov. Lahko bi celo rekli, da v polju svojega um-telo sistema nosimo svojo notranjo družino, pleme, celotno ljudstvo. Vsak ta del ima svoje interese, starost, talente in temperament.

V drugih terapevtskih pristopih te dele imenujejo tudi podosebnosti, notranji karakterji, arhetipi, ego stanja, notranji objekti in glasovi.

V IFS-ju pa te dele imenujemo preprosto DELI, ker je v terapevtskem procesu to najbolj naravno in preprosto. 

Pomembno je, da razumemo, da je vsak del samostojen, avtonomen umski sistem – vsak s svojim značilnim razponom emocij, stilom izražanja, sposobnostmi, željami in pogledi na svet. 

Kdo opazuje, gleda, zaznava, razume, čuti, komunicira, sočutno drži prostor in ljubi vse naše dele? 

Ezoterična duhovna tradicija pozna različna imena za sedež zavesti. Nekateri ga imenujejo ‘notranja svetloba’; budisti ga imenujejo ‘rigpa’; hindujci ‘Atman’; teolog in filozof 13. stoletja, Meister Eckhart, ga je poimenoval ‘Godseed’ – Božje seme; Sufiji so ga poimenovali ‘Beloved’ – Ljubljeni – oziroma ‘God within’ – Bog znotraj.

V IFST-ju ta sedež zavesti, ki je ključ do mentalnega ravnovesja in notranje harmonije, imenujemo ‘Self’. Naš večplastni um se poraja v polju Self-a, in ko delom zmanjka dostop do te centrifugalne sile, vstopijo v notranji konflikt in so neobvladljivi. Ko vlogo vodje  – ljubečega starša – prevzame Self, deli izgubijo svoj naboj in dovolijo, da so vodeni. 

Vsi se rodimo kot čista zavest. Ta se skozi faze odraščanja ne razvija ali spreminja, ampak ga déli, ki jih skozi svoj razvoj ponotranjimo, prekrijejo in naše življenje vodijo namesto njega. Ko ponovno odkrijemo svoj izvor zavestne moči, sočutja in poguma, se déli naravno transformirajo in sprostijo. 

Self tako ni samo pasiven opazovalec, ampak je miren voditelj, ki ve, kako se v določenih situacijah odzvati na turbulence in nihanja ostalih delov. 

Sam po sebi nima nobene agende. Ima pa namen in sposobnost v vsak sistem, ki se ga dotakne, vnesti harmonijo, zdravljenje, ravnotežje in povezanost. 

Največji cilj IFS-ja je, da nam preprosto ponudi več dostopa do naše esence; da lahko v svoje življenje in na naš planet vnesemo več energije, ki prihaja iz našega izvora.